FluentFiction - Slovenian

Winter's Embrace: Finding Friendship in the Silence

FluentFiction - Slovenian

16m 46sFebruary 18, 2026
Checking access...

Loading audio...

Winter's Embrace: Finding Friendship in the Silence

1x
0:000:00

Sign in for Premium Access

Sign in to access ad-free premium audio for this episode with a FluentFiction Plus subscription.

View Mode:
  • Sredi Ljubljane, v tihi zimski dan, se je razprostiral Tivoli park.

    In the middle of Ljubljana, on a quiet winter's day, Tivoli Park stretched out.

  • Sneg je pokril tla, veje dreves so bile gole, le nekaj sledov krajših sprehodov je bilo videti na belini.

    Snow covered the ground, the branches of the trees were bare, and only a few traces of shorter walks could be seen on the whiteness.

  • Zrak je bil svež in hladen.

    The air was fresh and cold.

  • Matej je hodil počasi, koraki so se utapljali v snegu.

    Matej walked slowly, his steps sinking into the snow.

  • Tivoli park je bil njegov kraj miru.

    Tivoli Park was his place of peace.

  • Sprehajal se je med drevesi, opazoval naravo in razmišljal.

    He strolled among the trees, observed nature, and contemplated.

  • Vedno se je tukaj umiril.

    He always found tranquility here.

  • Danes ni bil nič drugačen.

    Today was no different.

  • Iskal je tišino.

    He sought silence.

  • A tišina je bila prekinjena.

    But the silence was interrupted.

  • Zaslišal je lahkoten in vesel glas.

    He heard a light and cheerful voice.

  • "Zdravo! Si tudi ti prišel občudovat zimsko lepoto?"

    "Zdravo! Are you here to admire the winter beauty too?"

  • Matej je dvignil pogled.

    Matej looked up.

  • Pred njim je stala Jasmina, mlada ženska s toplim nasmehom.

    In front of him stood Jasmina, a young woman with a warm smile.

  • Oči so ji žarele od navdušenja.

    Her eyes sparkled with excitement.

  • Matej je pokimal in pogledal stran.

    Matej nodded and looked away.

  • "Lepo je, ja," je bolj zamrmral zase, upajoč, da bo lahko nadaljeval svoj mirni sprehod.

    "It is beautiful, yes," he muttered more to himself, hoping he could continue his peaceful walk.

  • Vendar Jasmina ni bila od muh.

    However, Jasmina was not easily discouraged.

  • Vedno je iskala priložnosti za nove pogovore, nove prijatelje.

    She always sought opportunities for new conversations, new friends.

  • Začela je govoriti o parku, o lepoti zime, o tem, kako se vsako drevo, vsaka steza zdi drugačna v snegu.

    She began to talk about the park, the beauty of winter, how every tree, every path seemed different in the snow.

  • Matej je poskušal biti vljuden, a njegov um je hrepenel po samoti.

    Matej tried to be polite, but his mind longed for solitude.

  • Pisalci in pesniki, kot je bil on, so pogosto v parku našli inspiracijo – tiho, osebno.

    Writers and poets, like himself, often found inspiration in the park – quietly, personally.

  • A Jasmina je vztrajala.

    But Jasmina persisted.

  • Zanjo je bil vsak dan priložnost za novo zgodbo, novo poznanstvo.

    For her, every day was an opportunity for a new story, a new acquaintance.

  • Matej je končno pogledal v njene oči.

    Matej finally looked into her eyes.

  • "Zakaj mi ne pustiš v miru?" je vprašal, bolj ostro, kot je nameraval.

    "Why won't you leave me alone?" he asked, more sharply than he intended.

  • "Potrebujem svoj mir, tukaj... preslišati svet."

    "I need my peace here... to block out the world."

  • Jasmina je bila tišja, razumela ga je.

    Jasmina grew quieter, she understood him.

  • "Včasih se zdi, da smo sami, da moramo biti sami.

    "Sometimes it seems we are alone, that we must be alone.

  • A park je tudi kraj za povezave."

    But the park is also a place for connections."

  • Izgovorila je to s prijaznostjo.

    She said this with kindness.

  • Pogledala okoli sebe, kako narava objema vsakogar, ki pride.

    She looked around, seeing how nature embraced everyone who came.

  • "Narava nas uči, da tudi v tišini nismo vedno sami."

    "Nature teaches us that even in silence, we are not always alone."

  • Matej je globoko zadihal.

    Matej took a deep breath.

  • Njene besede so mu dale misliti.

    Her words made him think.

  • Opazil je, kako danes sončni žarki prosevajo skozi oblake, kako svetloba spreminja vse, tudi njega.

    He noticed how the sun's rays broke through the clouds today, how the light changed everything, even him.

  • "Oprosti, nisem bil pošten," je rekel.

    "I'm sorry, I wasn't fair," he said.

  • "Mogoče res potrebujem koga, ki bi poslušal... Hvala, Jasmina."

    "Maybe I really do need someone to listen... Thank you, Jasmina."

  • In začel je pripovedovati svojo zgodbo, počasi, previdno.

    And he began to tell his story, slowly, cautiously.

  • Jasmina je poslušala, ni jemala njegovih besed zlahka.

    Jasmina listened, not taking his words lightly.

  • Bila je tu zanj.

    She was there for him.

  • In ko je Matej končal, se je počutil lažji.

    And when Matej finished, he felt lighter.

  • Ko sta nadaljevala po parku, sta govorila o vsem mogočem.

    As they continued through the park, they talked about all sorts of things.

  • Matej je prvič začutil, da ta park, ki ga je tako ljubil, ni bil le njegov.

    For the first time, Matej felt that this park he loved so much was not just his.

  • Bil je vseh, ki so prišli delit trenutke; bil je kraj srečanj in spoznanj.

    It belonged to everyone who came to share moments; it was a place of meetings and discoveries.

  • Sneg je še vedno pokrival zemljo, a znotraj Mateja ni bilo več hladno.

    The snow still covered the ground, but inside Matej it was no longer cold.

  • Namesto tega je občutil toplino.

    Instead, he felt warmth.

  • Toplino prijateljstva.

    The warmth of friendship.