FluentFiction - Slovenian

Snowy Secrets and Second Chances in Ljubljana

FluentFiction - Slovenian

18m 06sJanuary 6, 2026
Checking access...

Loading audio...

Snowy Secrets and Second Chances in Ljubljana

1x
0:000:00

Sign in for Premium Access

Sign in to access ad-free premium audio for this episode with a FluentFiction Plus subscription.

View Mode:
  • Topli vonj kave se je mešal z zmernim vrvežem zimskih ulic Ljubljane.

    The warm scent of coffee mingled with the moderate hustle and bustle of the winter streets of Ljubljana.

  • Sneg je mehko padal ob velikih oknih kavarne, ki je bila kot zavetje pred hladom zimske Ljubljane.

    Snow gently fell outside the large windows of the café, which served as a shelter from the cold of winter in Ljubljana.

  • V tem prijetnem okolju je Matej, mlad, zvest, a včasih preveč impulziven, sedel nasproti svojemu najboljšemu prijatelju Jakobu.

    In this cozy setting, Matej, young, loyal, but sometimes too impulsive, sat across from his best friend Jakob.

  • Jakob je bil sicer očarljiv in inteligenten, a skrivoma manipulativnim.

    Jakob was charming and intelligent, yet secretly manipulative.

  • Med njima je ležalo nekaj neizrečenega, težko kot zimski plašč, ki ga je Matej nosil.

    Between them lay something unspoken, heavy as the winter coat Matej wore.

  • Matej je globoko vdihnil in v zraku je bilo čutiti napetost.

    Matej took a deep breath, and tension was palpable in the air.

  • "Zakaj, Jakob? Zakaj si to storil?" je vprašal, njegov glas je bil mešanica razočaranja in obupa.

    "Why, Jakob? Why did you do it?" he asked, his voice a mix of disappointment and despair.

  • Jakob je odmaknil pogled, njegove oči so iskale izhod iz te zadušljive situacije.

    Jakob averted his gaze, his eyes searching for an escape from the stifling situation.

  • "Nisem jaz kriv, Matej. Saj veš, kako je bilo. Nisem imel izbire."

    "It's not my fault, Matej. You know how it was. I had no choice."

  • Matejeve oči so se zožile.

    Matej's eyes narrowed.

  • "Vsak ima izbiro. Izbiraš med nami in med tem, kar si naredil."

    "Everyone has a choice. You choose between us and what you did."

  • Ana, prijazna natakarica, ki je že mesece poznala oba, je stala ob pultu, srce ji je vznemirjeno utripalo.

    Ana, a kind waitress who had known them both for months, stood by the counter, her heart beating anxiously.

  • Ni hotela izbrati strani, a videla je bolečino v Matejevih očeh.

    She didn't want to take sides, but she saw the pain in Matej's eyes.

  • "Fantje," je začela, njen glas je bil tih, a odločen.

    "Boys," she began, her voice soft but resolute.

  • "Morda... morda ni pravi trenutek za prepir.

    "Maybe... maybe it's not the right time for a quarrel.

  • Poglejta, oba vaju poznam in oba sta mi mar."

    Look, I know you both, and I care for both of you."

  • Matej je pogledal Ano, v njegovih očeh je bila iskra priznanja, vendar ni bil pripravljen odnehati.

    Matej looked at Ana, a spark of acknowledgment in his eyes, but he wasn't ready to give up.

  • "Ana, moral bi vedeti resnico," je rekel.

    "Ana, I should know the truth," he said.

  • V teh nekaj trenutkih tišine, ki so sledila, je bilo slišati le tiktakanje ure, in glasove drugih gostov, ki so v ozadju pomenkovali.

    In those moments of silence that followed, there was only the ticking of the clock and the voices of other guests conversing in the background.

  • "Matej," je Ana zbrala pogum in stopila bližje.

    "Matej," Ana gathered her courage and stepped closer.

  • "Morda bi moral vedeti, da Jakob ni bil edini vpleten v to zadevo.

    "You should know that Jakob wasn't the only one involved in this matter.

  • Obstaja nekaj, kar ti nista povedala."

    There's something they haven't told you."

  • Matejevo srce je preskočilo utrip.

    Matej's heart skipped a beat.

  • Nenadoma so se stvari začele postavljati na svoje mesto.

    Suddenly, things began to fall into place.

  • "Povej, Ana."

    "Tell me, Ana."

  • Ana je nadaljevala, njene besede so bile obremenjene z resnico, ki jo je nosila.

    Ana continued, her words laden with the truth she carried.

  • "Morda nisem prava oseba, da to povem, ampak... Jakob je bil prisiljen.

    "I may not be the right person to tell you this, but... Jakob was forced.

  • Niso mu dali izbire."

    They gave him no choice."

  • Jakob je tiho prikimal, hvaležnost je sijala iz njegovih oči.

    Jakob nodded silently, gratitude shining in his eyes.

  • "Res je, Matej.

    "It's true, Matej.

  • Nisem te hotel prizadeti.

    I never wanted to hurt you.

  • Vedno si bil moj prijatelj."

    You have always been my friend."

  • Matej je zaprl oči in vztrajal na robu odločitve, ki bo oblikovala njihovo prihodnost.

    Matej closed his eyes and lingered on the brink of a decision that would shape their future.

  • V globini duše je začutil ranljivo krhkost prijateljstva, spoznal pa je tudi nekaj večjega – pomeni sprejeti ali zavrniti.

    Deep in his soul, he felt the fragile vulnerability of friendship but also recognized something greater—the choice to accept or reject.

  • Po trenutku tišine je odprl oči.

    After a moment of silence, he opened his eyes.

  • "Dobro, Jakob.

    "Alright, Jakob.

  • Odpustil ti bom.

    I will forgive you.

  • A bova postavila nove meje.

    But we will set new boundaries.

  • Nikoli več ne bom mogel pozabiti."

    I can never forget."

  • Ana se je nasmehnila, zadovoljna, da je našla svoje mesto med njima.

    Ana smiled, satisfied that she had found her place between them.

  • "Hvala, Matej," je zašepetala.

    "Thank you, Matej," she whispered.

  • Ko so snežinke nežno padale zunaj, je bilo znotraj kavarne čutiti toplino.

    As snowflakes gently fell outside, warmth could be felt inside the café.

  • Prijateljstvo ni bilo več isto, a bilo je obnovljeno.

    The friendship was no longer the same but was renewed.

  • Matej je vedel, da je treba zaupanje ponovno zgraditi.

    Matej knew trust needed to be rebuilt.

  • Jakob je začel razmišljati o svojih dejanjih, Ana pa je z mirnim srcem vedela, da je našla svoj glas.

    Jakob began reflecting on his actions, and Ana knew with a peaceful heart that she had found her voice.

  • Zima je nadaljevala s svojim plesom snega, a vsak zase je naredil korak k drugačni pomladi.

    Winter continued its dance of snow, but each of them took a step toward a different spring.